ozvvs ormož

ZAPIS SPOMINOV ENOTE ZA ZVEZE
NA OSAMOSVOJITVENO VOJNO ZA SLOVENIJO
Dan pred razglasitvijo samostojnosti Slovenije, 24. junija 1991, sem bil vpoklican v enoto za zveze Teritorialne obrambe v Ormožu. Dežurni štab ormoške teritorialne obrambe se je namestil na Kerenčičevem trgu 5. Spadal je pod poveljstvo Območnega štaba TO s sedežem v Ljutomeru. Povečano napetost in pritiske s strani centralnih sil Jugoslavije in Jugoslovanske armade, je bilo čutiti že nekaj mesecev prej. Zaradi napetosti v zadnjih mesecih pred napadom smo občasno izvajali dežurstva na radijskih zvezah in budno spremljali vsa dogajanja in zaplete. Največji zaplet je bil poskus JA, da likvidira učni center TO v Pekrah.

Tokrat, 24. junija, je zgledala situacija še bolj napeta. Prihajajoči podatki so kazali na možnost vdora sil JA čez mejo v Slovenijo s ciljem, da preprečijo vse aktivnosti osamosvojitve, in da z zasedbo meje izolirajo Slovenijo. To domnevo so potrjevali tudi podatki o premikih določenega števila vojakov iz kasarn v notranjosti Slovenije v bližino državne meje na severu. O tem smo se tudi sami prepričali ko smo zvečer spremljali premik skupine vojakov iz smeri Ptuja skozi Ormož in naprej proti Ljutomeru.

Naslednji dan, 25. junija, je slovenski parlament na podlagi prepričljivega izida referenduma sprejel Akt o osamosvojitvi Republike Slovenije. Dne 26. junija je bila v Ormožu predvidena svečanost na zelenici za občinsko zgradbo ob posaditvi lipe v spomin na osamosvojitev. Zaradi te svečanosti smo ukrepe na področju varnosti še dodatno poostrili. Ker so se razmere zaradi reakcije zvezne oblasti in vojske JA naglo zaostrile in je bilo ozračje prenapeto, so lipo posadili brez svečanosti.

Naslednji dan, 27. Junija, smo že v zgodnjih jutranjih urah sprejeli sporočilo o pripravi na izhod večjega števila vojakov s tanki in oklepnimi transporterji iz kasarn na Hrvaškem. Pospešeno smo izvajali razne aktivnosti glede razporeda in konkretnih nalog. Medtem, ko so druge naše enote na terenu pričele postavljati ovire na cestah in mostovih, so v našem dežurnem štabu kar deževale razne informacije preko radijskih zvez in telefonov. Naš komandir oddelka za zveze, Marjan Novak, je prevzel naloge v štabnem dežurstvu, meni pa so določili nalogo poveljevanja enoti za zveze, ki je bila odgovorna za varovanje grajskega objekta. V gradu je dežuralo osebje Sekretariata za ljudsko obrambo in župan Jože Bešvir. Oboroženi smo bili s kratkocevnim orožjem tipa Ingram in Skorpijon, ki jih običajno uporabljajo posadke v tankih. Sprva smo se s takim orožjem zdeli precej nebogljeni, ko pa smo se razporedili po objektu, smo le dobili nekoliko boljši občutek. Ta čas so kolone oklepnih vozil JA že bile na poti iz Varaždina proti Ormožu.

Med delavkami občinske uprave sem opazil zaskrbljujoč nemir, ko so nas skozi okna opazovale med nameščanjem na dvorišču. Ena izmed njih me je vprašala, če je res, da se nekaj pripravlja in da bodo morale prenehati z delom. Potrdil sem ji in dodal, da bodo čez nekaj minut odšle domov.

Potem se je vse dogajalo z veliko naglico. Nervoza se je stopnjevala. Skoraj ves čas sem bi v gibanju. Sprehodil sem se od enega do drugega stražarja in ugotavljal, če je dobro postavljen, pa spet zavil v Sekretariat za ljudsko obrambo, da bi dobil kake nove podatke. Nato sem se sprehodil okrog gradu, da preverim situacijo in naprej do križišča med Petrolom in blagovnico Tima, da vidim kaj se v mestu dogaja. Medtem sta nas preletela aviona JLA, ki sta odvrgla letake. Ti letaki so padli na tla nekje na drugem koncu Ormoža. Kmalu je eden od krajanov prišel iz tiste smeri in prinesel en odvržen letak. Na njem so pozivali prebivalstvo Slovenije naj ne nasedajo praznim obljubam nelegalnih slovenskih politikov in naj mirno sledijo njihovim navodilom.

Kmalu so se oklepna vozila pripeljala do mostu čez reko Dravo, kjer jih je dočakala močna barikada iz raznih cestnih vozil in gradbene mehanizacije. Barikado so postavili pripadniki TO s pomočjo delavcev Tovarne sladkorja in ostalih. Oviro na mostu je branil protidiverzantski vod pod poveljstvom Ivana Kuhariča in enote miličnikov. V pomoč je prišlo tudi nekaj pripadnikov TO iz Ljutomera. Slišati je bilo hromenje motorjev. Kmalu so grožnje podkrepili še z nizkim preletom vojaških letal in helikopterjev. Ker zahteve oficirjev JLA niso bile uslišane, so se z mogočnim hrumenjem oklepnikov sami lotili tega posla. Kmalu je bilo opaziti oblak dima, ki se je zastrašujoče dvigal nad mostom. Za tem je bilo slišati streljanje - najprej iz večjega orožja, nato tudi iz pušk. Preko gradu in čez mesto so švigali kosi pločevine in drugega materiala. Po kratkem, grozečem zatišju je zadonelo neposredno nad nami. Pohitel sem k vodnjaku na grajskem dvorišču in videl kose opeke in ometa iz strehe, kako so padali s strehe na tla. Zgoraj na zvoniku je bila precej velika luknja. Na srečo hujših posledic ni bilo, saj trenutno v tem delu dvorišča ni bilo nikogar. Kar spreletelo nas je, ali je tudi grad postal njihova tarča? Kmalu je nad nami zadonelo še drugič. Spet je bil zadet grajski zvonik. Sledilo je še nekaj detonacij na mostu, nato pa se je situacija nekoliko umirila. Medtem sem poiskal sveže informacije o situaciji v bližnji okolici. Ovira na mostu je zdržala! Oklepne enote JLA jih niso uspele prebiti. Človeških žrtev na srečo ni bilo. Tudi ranjenih ne. Vsaj začasno smo si lahko malo oddahnili.

Šel sem iz gradu, da bi videl, kaj se dogaja v mestu. Obdajal me je nekakšen turobni občutek. Tu in tam je ležal del odtrgane, zvite kovine, ki je priletel po zraku. Da vsaj ni koga zadel! Nekaj posameznih ljudi v civilu se je zaskrbljeno in radovedno potikalo po bližnji cesti, nekateri iz smeri železniške postaje. Na cesti ni bilo videti avtomobilov. Kmalu so pričeli s postavljanjem barikade med Timo in gradom. Pripeljali so avtobus in dva tovornjaka z gramozom. Pripeljal je še bager, ki je zajel zemljo v bližini spomenika pred gradom. ťČemu je to potrebno?Ť, sem vprašal voznika bagerja. ťNa tovornjaku je premalo gramozaŤ, je bil odgovor. Ko sem opazoval postavljanje ovire, sem bil skeptičen. Pa saj bodo oklepniki z lahkoto potisnili ta vozila po klancu Kolodvorske ceste! Šoferji so preračunljivo postavljali ta vozila eno zraven drugega. Pri tem so dobro izkoristili cestne robnike, vozila pa med seboj povezali z jeklenimi vrvmi. Vse se je odvijalo z veliko naglico. Poročnik Darko Kosi, ki je vodil postavljanje in branjenje ovire, je pod kolesa vozil postavil protitankovske mine. Sedaj pa ta ovira res ni bila videti več tako nebogljena. Na zahodnem bregu za Timo se je razporedila enota diverzantskega voda, ki je branila oviro. Čez nekaj časa smo prejeli sporočilo, da se iz smeri Središča ob Dravi proti Ormožu premika kolona oklepnih vozil JA.

Dokaj hitro so oklepniki prihrumeli v Ormož in se ustavili pred oviro. Pri tem so podrli gradbeno ograjo bencinske črpalke, ki je bila v obnavljanju. Eden od oklepnikov se je postavil na parkirišče pred gradom. Cev je usmeril naravnost proti gradu. Ko smo videli cev oklepnika uperjeno proti nam, smo se počutili kot ujeti v kletki pred grozečo pošastjo. Drugi oklepnik se je pričel zaletavati v oviro, ki se je nekoliko premaknila, vendar še bolj zagozdila. Med hrumenjem motorjev je bilo slišati glasno vpitje besne množice občanov. Zaslišali so se tudi streli iz pehotnega orožja. Odšel sem na zahodno stran gradu, da bi lažje videl skozi okno kaj se dogaja okrog cestne ovire. Mitraljezec na oklepniku me je zagotovo opazil, saj je takoj sledil rafal proti mojemu oknu, zato sem se hitro umaknil. Medtem, ko sem pogledal kaj je novega na Sekretariatu za ljudsko obrambo, sem ravno prestregel sporočilo, da je oficir JLA ranjen. Dobil je strel v obraz. Tudi dva civilista iz množice občanov sta bila lažje ranjena. Kmalu zatem se je hrumenje oklepnikov malo umirilo, tudi streljanje je ponehalo. Čez nekaj časa je sledilo še nekaj topovskih strelov iz oklepnika v tovornjak z gramozom, ki so prikolico precej poškodovali. A je ovira ostala nepremagljiva.

Prejeli smo ukaz za premik iz gradu na rezervno lokacijo. Najprej so odšli iz gradu župan in večina osebja Sekretariata za ljudsko obrambo. Odnesli so tudi dokumentacijo in opremo. Ostal je načelnik Sekretariata za Ljudsko obrambo, Bojan Rajh, in celotni oddelek zaščite gradu. Pospravili smo še preostalo opremo. Ko sem prekontroliral vse prostore, da ne bi kaj pomembnega ostalo, sem ukazal umik v razredčeni koloni skozi pomožni izhod na južni strani. Ocenil sem namreč, da je to najbolj zakrit in varen izhod. Rahlo se je že zmračilo, prisotnega pa je bilo še nekaj dima od bližnje cestne ovire. Ker je bila vidljivost slaba, sem opozoril na previdno hojo ob zidu. Kmalu se je nad našimi glavami zaslišalo nekaj zaporednih strelov. Ukazal sem umik nazaj, vendar me je večji del kolone preslišal, saj so hitro stekli naprej in tako ušli strelom. Ostalo nas je pet, ki smo se vrnili nazaj v grad in tam počakali da se je situacija umirila. Le kdo je streljal na nas? Na tisti strani so po mojih podatkih bili le pripadniki diverzantskega voda, ki so vedeli kdo je v gradu. Vojakov JA na tej strani naj ne bi bilo.

Čez nekaj časa smo tudi zadnji, Bojan Rajh, Matjaž Kociper, Branko Kuharič, Franc Kociper in jaz zapustili grad in odšli na rezervno lokacijo, v gasilski dom na Hardeku. Ko smo prišli tja, so kmalu tudi oklepniki JLA zapustili center Ormoža. Formiral sem ekipo treh opazovalcev, ki smo v rajonu glinokopa opazovali v katero smer bodo zavili v križišču. Ugotovili smo, da so vsi zavili proti Ljutomeru. Hoteli smo se premakniti bliže, da bi jih lahko še spremljali. Z rafalom iz mitraljeza v naši smeri so nas ustavili, zato smo se vrnili v bazo. Razdalja dobrih štiristo metrov je bila za njihovo orožje malenkost, mi pa smo imeli le dve pištoli.

Naslednji dan zjutraj, ko smo se vrnili na staro lokacijo v grad, sem na položajih za Timo preverjal, odkod tisti streli prejšnji večer. Pri diverzantskem vodu sem preveril vse položaje, ki so jih v tistem času zasedali in ugotovil da niso mogli oni streljati na južni izhod iz gradu. V obrambi pri Timi so sodelovali tudi pripadniki TO iz Ljutomera. Njihovih položajev nisem mogel preveriti, saj so bili v glavnem v gibanju. Ker ni bilo radijskih sredstev, tudi koordinacije med Ljutomerčani in nami ni bilo.

Prišlo je do delne spremembe v naši enoti. Nekaj posameznikov iz enote je na svojo željo (po dogovoru s pristojnimi iz Sekretariata za ljudsko obrambo) dobilo zamenjavo. Psihološki pritisk ob prvih strelih iz neposredne bližine je bil za njih verjetno prevelik. Vložil sem precej truda, da sem k izkušenemu delu enote vpeljal nove prispele pripadnike TO in jih vključil v odgovorne naloge v vojnih razmerah. Poleg gradu smo sedaj prevzeli še varovanje štaba TO in zgradbe Občine na Ptujski cesti.

Sledili so štirje sorazmerno mirni dnevi v Ormožu. Budno smo spremljali dogajanja pred ovirami na ormoškem mostu in na obmejnem platoju v Središču ob Dravi, saj so enote JLA večkrat provocirale in grozile s poskusom preboja. Pripadniki milice so na vseh križiščih nadzorovali gibanje vozil in ljudi, tako da so imeli nadzor nad dogajanji v samem mestu in v okolici. Medtem sem moral prevzeti drugo dolžnost. V dežurstvu štaba sem zamenjal Marjana Novaka, ki je moral aktivirati lokalni radio Ormož zaradi informiranja prebivalstva.

Najprej sem se zgrozil nad slabim stanjem sredstev zvez. Ker je JLA v bližnji preteklosti pobrala teritorialni obrambi vsa sredstva zvez, je TO v Ormožu razpolagala le z eno postajo PR-40 in osmimi ročnimi postajami PTR-100, sposojenimi od civilne zaščite. V ročnih postajah so bili akumulatorji povečini dotrajani. Zato sem zbral vse rezervne akumulatorske celice, jih selektiral in usposobil, da so vsaj za krajši čas akumulatorji zdržali. Seveda tudi to ni dosti pomagalo. Stacionarno postajo PR-40 smo koristili za prestrezanje podatkov, ki jih je zbiral ormoški center za obveščanje in alarmiranje. Ta center je podatke posredoval Sekretariatu za ljudsko obrambo in za občinske civilne strukture. Ročne postaje smo uporabljali za povezavo enot TO na terenu. Za zvezo z nadrejenim štabom TO v Ljutomeru, s policijo in s terenskimi izvidniki TO, smo koristili telefon. Zavidal sem centru za obveščanje, ki je poleg svoje, sicer skromne opreme, imel na razpolago še precej sodobnih radioamaterskih radijskih postaj, ki so brezhibno delovale. Tudi moja postaja je bila zraven, saj je v TO ni bilo možno uporabljati zaradi drugih frekvenc in drugačnega sistema dela.

V štab se je stekalo ogromno informacij. Največ jih je bilo iz centra za obveščanje. Te smo komaj utegnili zapisovati. Opazil sem, da se komunicira z enotami na terenu v odprtem tekstu. Pa to je prenevarno! Saj smo v vojni! Na hitro sem sestavil pogovornik z najnujnejšimi izrazi, ki sem jih razdelil poveljnikom enot na terenu. Turistični zemljevid občine Ormož sem opremil s svojimi koordinatnimi oznakami in ga prav tako razdelil poveljnikom enot. Sedaj je komuniciranje izgledalo že drugače. V Središču na platoju so se razvrščali oklepniki, zraven njih so se pričeli zbirati vojaki, jaz pa sem moral koordinatorja Saška Štamparja obvestiti, da se takoj javi v Pušencih. To se je slišalo tako: ťNa vrtu se zbirajo kure in piceki okoli njih. Pivot, poglej v sadovnjak.Ť Sistem je bil kar uporaben. Seveda sem izdelal še rezervni pogovornik, da ga menjam po potrebi. Ko je David iz centra za obveščanje prvič slišal tako komuniciranje, se je krepko nasmejal. Ob prvi priliki me je vprašal, kaj za vraga pomeni tisto štosno izvajanje. Povedal sem mu, da se pač tako pogovarjam s svojimi.

V štab TO se je javljalo vedno več prostovoljcev, ki so se želeli vključiti v naše enote in se boriti proti silam JA. Vse prostovoljce smo vpisovali v evidenco, da bi v primeru potrebe koga poklicali. Takoj nismo mogli nič urediti, saj ni bilo na razpolago orožja. Seveda bi prostovoljce bilo potrebno primerno usposobiti pred vključitvijo v enote saj v zadnjem času niso bili na usposabljanjih. Javilo se je tudi precej domačinov - ubežnikov iz enot Jugoslovanske armade. Tudi te smo vpisali v poseben seznam prostovoljcev.

Oklepniki pred ovirami na ormoškem mostu in na obmejnem platoju v Središču so pogosto prižigali motorje in izvajali akcije priprav za pohod. S tem so nas provocirali, da smo morali biti vedno pripravljeni na morebitne spopade. Tudi pogosti preleti helikopterjev so nas vznemirjali. Spremljali smo tudi prelete nasprotnikovih avionov, ki pa niso dejstvovali na področju ormoške občine.

Razmere so se spet pričele zaostrovati, ko se je 2. julija iz smeri Bjelovara pomikala nova kolona oklepnikov. Skupina oklepnikov, ki je bila ves čas na mejni ploščadi v Središču ob Dravi, se je obrnila in odpeljala na hrvaško stran. Podvomili smo v informacijo s terena, da se res umika. Kolona je pri Macincu zavila proti severu, v smeri proti Štrigovi. Kmalu je do mejne ploščadi pripeljala nova kolona oklepnikov. Ti so po krajšem postanku nadaljevali pot proti Ormožu. Glavnina kolone je zavila proti Šalovcem, čelni del kolone pa je pripeljal do ovire pred Loperšicami. Tu so pripadniki TO sprožili mino iz armbrusta. Kljub temu, da je mina zgrešila, pa se je kolona oklepnikov obrnila in odpeljala. Kolona, ki je zavila proti Šalovcem, se je očitno poskušala prebiti proti Kogu in naprej čez Presiko proti Radgoni. Sledil je hiter premik naših enot TO na nove položaje. V nastali situaciji je bil velik problem prehiteti nasprotnika in mu preprečiti premik proti Kogu. Naše enote so imele do tja daljšo pot. S kolegom Božom Jaušovcem, ki sva ta čas dežurala v štabu, sva poskušala kaj ukreniti, da bi le bilo mogoče vsaj za nekaj minut zaustaviti kolono oklepnikov JA. Vsaka pridobljena minuta bi bila dragocena, da bi naše enote prišle prej na področje pred Kogom. S pomočjo telefona sva poskušala aktivirati posamezne vaščane, da bi z motornimi žagami podrli drevesa čez cesto Šalovci Vitan. Žal so bili oklepniki že preblizu Šalovec, da bi bilo možno kaj ukreniti. V Vodrance pa nisva uspela nikogar priklicati.

Oklepna enota JA je nadaljevala pot čez Kog. Na Gomili pri Kogu je en tank obtičal ob cesti. Glavnino kolone so v Presiki ustavili pripadniki Ljutomerske TO. Naslednji dan se je kolona JA po neuspelem preboju skozi Presiko vračala čez Kog proti Središču. Na Bajzeku pri Kogu je prišlo do spopada med pripadniki TO in oklepniki. Pri tem je na škarpi ob cesti obtičal še en tank. Bil je poškodovan od izstreljene protitankovske mine. Ob tem spopadu s pripadniki TO so oklepniki JA poškodovali več hiš, tri poslopja pa požgali. Po neuspelem poskusu preboja proti Gornji Radgoni se je JA vrnila v svojo bazo na mejno ploščad. Sledilo je nekako premirje, oziroma dogovor med Republiko Slovenijo in Jugoslovansko armado. Enote JA so se morale vrniti v vojašnice. Tudi po teh spopadih ni bilo na naši strani nobene žrtve, tudi ranjenih ne. Enote JA so imele nekaj ranjenih, nekaj jih je pobegnilo ali pa se predalo.

Tako je Jugoslovanska armada doživela še en poraz, saj ponovno ni uspela čez naše območje prodreti do Gornje Radgone. Tam je polkovnik JA Popov ostal v brezupnem položaju, saj ni dobil prepotrebne vojaške pomoči. Tako kot na večini mejnih prehodov, je tudi v Gornji Radgoni TO nadzorovala mejni prehod. Iz drugih krajev Slovenije so prav tako prihajale informacije o neuspehih enot Jugoslovanske armade. Iz zavzetega vojaškega skladišča pri Slovenski Bistrici smo dobili orožje in ostalo vojaško opremo. Ta dodatna oprema je občutno izboljšala naše pogoje za obrambo pred agresorjem. Nismo je bili več primorani uporabiti v spopadih, saj je odslej dogovor o prenehanju vseh spopadov vzdržal. Enote JA so se umikale v vojašnice in niso več poskušale z nadaljnjimi napadi.

Ta zapis spominov na dogodke v času osamosvojitve naj bo dopolnilo k že obstoječim zapisom iz tega časa. Da ne bo pozabljeno.