zveza veteranov vojne za slovenijo

Aktivnosti za miličnike PM Ormož v slovenskem osamosvojitvenem procesu so se aktivneje začele s pripravami na preprečitev mitinga resnice (prihoda mitingarjev iz Srbije), ki je bil napovedan za dne 1.12.1989 v Ljubljani. Takrat je bil izveden sklic VEM (vojaška enota milice) PM Ormož. To je pomenilo vpoklic vseh rezervnih miličnikov. Miličniki, ki so bili razporejeni v sestav PEM (posebna enota milice), so odšli na posebna sklicna mesta in so opravljali pomembne naloge po vsej Sloveniji. Nekaj miličnikov PM Ormož pa je bilo poslanih za pomoč miličnikom v Ljubljano. V Ormožu je dne 30.11.1989 ostalo za delo samo 6 aktivnih miličnikov, skupaj z vodstvom PM.Tem so pri delu pomagali rezervni miličniki. Glavna naloga PM Ormož v zvezi s prepovedjo mitinga je bila kontrola cestnega prometa in ugotavljanje potovanja morebitnih mitingarjev v Ljubljano. Točka dela je bila na cesti Ormož Ptuj, odcep za naselje Hajndl. Posebnih aktivnosti pri tem ni bilo treba izvajati, ker mitingarjev na tej relaciji ni bilo.

Omeniti je treba aktivnost PM Ormož v zvezi z varovanjem evidenc o vojaških nabornikih. Občinski upravni organ za obrambo, ki je vodil tovrstne evidence, je imel takrat sedež v ormoškem gradu. Ko je Slovenija prenehala izvajati naloge nabora za JLA, je ta pričela groziti, da bo zasegla tovrstne evidence in začela nabor izvajati samostojno. V tej zvezi so bili na PM Ormož izdelani načrti, kako ukrepati in zavarovati evidence, če bodo vojaki prišli po njih v prostore občinskega organa v gradu. Predvideni postopki varovanja so bili zapleteni. Ukrepati bi bilo treba proti takrat še legalnim oboroženim silam SFRJ, katere članica je SR Slovenija še vedno bila. Najpomembnejši napotek miličnikom v vseh pripravljenih načrtih je bil, da oni ne smejo za nobeno ceno prvi uporabiti sile, posebno ne strelnega orožja.

Kasneje so se vse naborne evidence za izvajanje vojaškega nabora v občini Ormož prenesle v prostore PM Ormož v Vrazovo ulico. Referent občinskega organa je ob potrebi njihove uporabe prihajal na PM in tam opravljal svoje delo. Izdelani so bili tudi načrti, kako zavarovati PM, če bi JLA prišla po tovrstne evidence na PM. Razlog za tak prenos evidenc je bil v tem, da je bila slovenska milica takrat edina legalna oborožena sila v Sloveniji, ki je bila pod avtonomnim vodstvom slovenske oblasti (slovenske skupščine in slovenskega izvršnega sveta). Evidence o vojaškem naboru slovenskih fantov v Ormožu tako nikoli niso prešle v roke JLA.

Če bežno preletimo dogodke pri formiranju manevrske strukture NZ v občini Ormož, lahko povemo, da je milica sodelovala pri organizaciji oskrbe te formacije z orožjem. Miličniki so operativno varovali prevoze orožja in skladiščenje tega po različnih mestih.

Za razumevanje nastajanja manevrske strukture narodne zaščite je dobro povedati, da je ta proces potekal konspirativno. Mreža vodij te strukture iz vrha države navzdol je potekala po dveh linijah. Ena po posameznikih znotraj pokrajinskih in občinskih štabov TO, druga pa po posameznikih (predvsem poveljnikih PEM) na ravneh UNZ in komandirjih PM. V UNZ Maribor je bil za to določen poveljnik PEM Bojan Lunežnik, na PM Ormož pa komandir Jurij Ferme. Za sogovornika v občinskem štabu v Ormožu je bil komandirju predstavljen tam zaposleni Miran Fišer. Navedeni je vrsto načrtov za delovanje sestava manevrske strukture NZ v Ormožu hranil v blagajni v prostorih PM Ormož. Dostop do teh dokumentov je imel vedno v dogovoru z vodstvom PM Ormož.

Milica je bila že od priprav na preprečitev srbskega mitinga resnice 1.12.1989 tesno vpeta v proces osamosvajanja R Slovenije, tako da so že od takrat dalje tekle razne aktivnosti, ki so od nas terjale, da smo stalno razmišljali, kako bomo delovali, da bomo zagotovili kar največ varnosti našim državljanom. Te aktivnosti so se stopnjevale in so dosegle svoj višek spomladi in poleti 1991. To delo milice lahko ocenimo kot zelo naporno, vendar smo ga miličniki opravili z vso resnostjo in z veseljem, saj smo bili ob vsaki zunanji manifestaciji naše aktivnosti deležni velike pomoči naših občanov. To nam je vlivalo samozaupanje in pogum.

Za našo čim večjo mobilnost je bilo miličnikom na dom razdeljeno dolgocevno orožje. To je povzročalo, da so bili miličniki stalno miselno povezani s skrbjo za to orožje, občutili so da se jim zaupa in da bodo morali opravljati pomembne naloge.

Tako je napočil dan osamosvojitve, na katerega smo bili že dokaj pripravljeni. Za maksimalno opravljanje svojega dela smo po ustreznem ukazu dne 23.06.1991 vpoklicali 50 % rezervnih miličnikov, pripadnikov VEM PM Ormož. Dne 24.06.1991 pa smo vpoklicali 100 % pripadnikov VEM. Odzivnost rezervnih miličnikov je bila izredno dobra.

V Ormožu smo miličniki dne 25.06.1991 pričeli z delom na mejni kontrolni točki Središče ob Dravi, ki je bila ena od 8 takratnih kontrolnih točk na južni meji R Slovenije. Namen te točke, kot vseh ostalih točk, je bil svetu pokazati, da ima slovenska oblast dejansko kontrolo nad svojim celotnim ozemljem. Zasedba teh kontrolnih točk, kot vseh ostalih mejnih prehodov s sosednjimi državami, pa so bili glavni cilji JA. Če bi JA v tem uspela, bi Slovenijo lahko izolirala pred ostalim svetom in bi bili procesi osamosvajanja bistveno oteženi.

Občutke agresije JA na R Slovenijo smo miličniki v občini Ormož pričeli doživljati dne 26.06.1991, ko smo okoli 23.30 sprejeli osebno sporočilo vodstva OSUP Varaždin (komandirja stanice milicije g. Baksa), da se v njihovi kasarni v Varaždinu pripravlja premik vojaške kolone (ene čete vojne milice z okoli 100 vojaki in 10 oklepnimi vozili), cilj je uničenje mejne kontrolne točke Središče ob Dravi.

Ob 4.00 uri, 27.06.1991, smo nato sprejeli obvestilo, da je vojaška kolona vojne milice s 14 oklepnimi vozili zapustila kasarno v Varaždinu. Informacija je bila takoj prenesena ustreznim strukturam. Na podlagi tega je steklo organiziranje blokade regionalne ceste na meji z R Hrvaško v Središču ob Dravi. V blokado so bila postavljena tri tovorna vozila. To barikado je nato zavarovala enota TO. V pomoč miličnikom na MKT v Središču ob Dravi sta ob 5.00 uri prispela dva oddelka miličnikov posebne enote milice UNZ Maribor. Skupno je tako mejno kontrolno točko varovalo 25 miličnikov, ki pa so imeli samo 2 raketi za protioklepni boj. Okoli 9.00 ure je bil dežurni miličnik PM Ormož obveščen, da je iz varaždinske kasarne krenila druga vojaška kolona oklepnih vozil, ki je vozila proti mostu čez reko Dravo v Ormožu.

Kolona tankov in drugih vozil je do ormoškega mostu prispela okoli 10.00 ure. Na mostu je takrat že bila postavljena močna barikada, ki so jo postavili pripadniki TO ob pomoči Tovarne sladkorja Ormož in drugih. Barikado so fizično ščitili pripadniki TO. Po ustavitvi kolone so na most prišli trije pripadniki JA, med katerimi je bil en poročnik in en kapetan. Zahtevali so, da se z nekom pogovorijo o prehodu čez most. Do njih sem odšel sam na pozive pripadnikov TO, ki so bili neposredno ob mostu.

To je bil naš prvi stik z JA kot agresorjem. Pripadniki JA, polkovnik Popov, ki se je predstavil kot kapetan Mutavdić, je od mene zahteval, naj uredim, da bodo prečkali most. Po njihovi izjavi bi morali priti do Gornje Radgone v dveh urah. Zagrozili so, da bodo most prečkali za vsako ceno. Njihovo zahtevo sem po telefonu z železniške postaje v Ormožu posredoval na štab UNZ Maribor. Poveljnik PEM Bojan Lunežnik mi je naročil, naj jim povem, da je JA vstop v Slovenijo prepovedan. To sem tudi storil in takšno odločitev prenesel polkovniku Popovu.

Ker se njihovim zahtevam normalno ni ugodilo, podan je bil odgovor, da je vstop v R Slovenijo JA prepovedan, so se pričele grožnje in psihološki pritiski na pripadnike TO, ki so neposredno varovali barikado, in na miličnike, ki so pri zapornicah na železniški progi v Ormožu preprečevali dostop nepoklicanim osebam do mostu, stopnjevati. Sledili so preleti vojaškega reaktivnega letala tik nad mostom, kroženje vojaškega helikopterja nad položaji TO itd. Ko so spoznali, da s takim početjem ne bodo dosegli umika barikade, so jo pričeli s tanki fizično odstranjevati.

Nam znani ukaz za uporabo orožja na slovenski strani je bil, da se strelno orožje uporabi, ko tank prebije tretje vozilo v barikadi. Ukaz sem sam prenesel odgovornemu v enoti TO, ki je varovala barikado pred mostom, Sašku Štamparju - okoli 12.00 ure. Le-tega sem prejel po naših zvezah od dežurnega miličnika s postaje, njemu pa je bil posredovan s štaba TO iz Maribora s prošnjo, da ga prenesemo odgovornim pripadnikom TO, ker so oni imeli težave z zvezami. Ko je nato tank na mostu dejansko pričel prebijati barikado, tovorno vozilo velik hladilnik, so pripadniki TO streljali proti tanku z maloštevilnim protioklepnim orožjem, vendar tanka niso zadeli. Prišlo je tudi do medsebojnega obstreljevanja s pehotnim orožjem.

Po moji oceni je bil to zelo pomemben trenutek oziroma prelomnica, saj je bila s tem v Ormožu kronana naša odločnost, da svojo samostojnost branimo tudi z orožjem.

Za tem so sledile grožnje JA z jurišem pehote preko mostu, grožnje preko megafona o obstreljevanju z granatami in podobno. To lahko ocenimo kot čas igre z živci in s psihološko pripravljenostjo na posamezni strani. JA je ocenjevala, da se bodo branilci na ormoški strani, ki so bili dosti slabše opremljeni in oboroženi kot enote JA, tega ustrašili in pobegnili s položajev. Ker se to ni zgodilo, so pripadniki JA nekaj minut pred 14.00 uro pričeli s tanki obstreljevati barikado, položaje ob barikadi in bližnjo okolico. Zadeli so tudi ormoški grad, ormoško klet in gostilno ˝Grivec˝. Pripadniki TO so ob poveljevanju svojih častnikov pred barikado ostali na slabo zaščitenih položajih vse do pričetka obstreljevanja s tankovskimi granatami. Enako so bili v neposredni bližini železniške proge na magistralni cesti policisti, ki so radovednežem preprečevali dostop do mostu.

Po pričetku streljanja je sledil umik pripadnikov TO in milice, saj bi bilo neodgovorno na tako lahek način izpostavljati življenja pripadnikov TO in miličnikov. Komandir PM se je umaknil do hiše pri železniški postaji ob ormoškem jezeru, od koder je imel dober pregled nad aktivnostmi JA na mostu čez reko Dravo. O aktivnostih JA pri poskusu prečkanja mostu je komuniciral z dežurnim miličnikom Emilom Osebkom in koordiniral aktivnosti miličnikov.

Ustavitev vojaške kolone JA na mostu v Ormožu je bila prva ustavitev prodirajočih kolon JA v Republiki Sloveniji, katerih naloge so bile znane. Toliko pomembnejše je bilo dejstvo, da je bila kolona ustavljena prav na novo nastajajoči državni meji Republike Slovenije.

Ker je bila kolona JA ustavljena, si je ta na vse kriplje prizadevala, da bi svojo nalogo opravila. V ta namen je JA v pomoč ustavljeni koloni v Ormožu poslala na relaciji Varaždin - Čakovec - Središče ob Dravi - Ormož kolono 8 oklepnih vozil, ki so imela nalogo, da z notranjosti slovenskega ozemlja deblokirajo ormoški most in omogočijo prehod ustavljeni koloni. Sama ustavljena vojaška kolona na mostu pa je tudi nadaljevala s prebijanjem blokade na različne načine (obstreljevanje, vlečenje zgorelih vozil proti R Hrvaški itd.), vendar mostu ni uspela prečkati.

Ob 12.20 je vojaška kolona 8 oklepnih vozil, katerih namen je bila deblokada zapore ormoškega mostu, prispela do meje med R Hrvaško in R Slovenijo, kjer je bila postavljena barikada. To barikado je ščitila enota TO, ki pa ni ukrepala in je blokadno mesto brez nudenja odpora zapustila zaradi prevelike premoči enote JA. Starešina te motorizirane enote JA je zahteval, da se z nekom pogovori o odstranitvi barikade. Na pogovor sta odšla namestnik komandirja PM Ormož Darko NAJVIRT in miličnik Jože Cvetko, bila sta v varovanju 8. MKT, ki je bila od barikade oddaljena 1300 m. S starešino JA se ni dalo pogovarjati. Ves čas je ponavljal, da Slovenci kršimo ustavo SFRJ, da je naša vlada nezakonita in podobno. Že ob prvem stiku je odločno zahteval da umaknemo blokado, ker bo v nasprotnem primeru prišlo do prelivanja krvi. Kot zadnji rok za umik barikade je postavil 12.55 uro. Ker blokada do takrat ni bila odstranjena, so tovorna vozila s tanki razrinili in nadaljevali z vožnjo proti mejni kontrolni točki v Središču ob Dravi, kjer je bila druga barikada na prehodu ceste čez železniško progo. Na poti je bila ustavljena vlakovna kompozicija, ki so jo delavci železnice tja postavili na pritiske policije, saj vodstvo železnice v Mariboru do zadnjega trenutka vlakovnih kompozicij v te namene vodji železniške postaje v Ormožu ni dovolilo uporabljati. JA je ponovno zahtevala umik barikade in pri tem grozila, da bo vlak razstrelila, prav tako objekte na mejni kontrolni točki. Ker barikada ni bila odstranjena, jo je vojska obvozila, tako da se je pomaknila do konca vlakovne kompozicije in s tanki zapeljala čez železniške tire.

Kolona je nato nadaljevala z vožnjo proti mestu Ormožu. Na ponovno barikado je kolona naletela na regionalni cesti Središče ob Dravi Ormož pri odcepu za Hum. Tam je oviro zlahka premagala, saj je bilo na cesto postavljeno samo tovorno vozilo. Po naši oceni je bilo to najprimernejše mesto za ustavitev kolone, vendar je takrat ob hitrem odvijanju dogodkov zmanjkalo časa za dobro postavitev barikade (barikada iz podrtih dreves, ki bi bila minirana in ščitena s pripadniki TO). Kolona tankov je tako po prebitju naslednje barikade na železniški progi v Pušencih, kjer je tank prevrnil vagon, in pri mostu v neposredni bližini, kjer je tank v jarek potisnil težke traktorje (2 traktorja s prikolicami, last KK Jeruzalem), prispela okoli 15.50 v samo mesto Ormož. Miličniki, ki jih je bilo v samem mestu Ormožu takrat skupno okoli 20, so ob prihodu tankovske kolone zavarovali lastno stavbo. Kolona tankov se je poskusila prebiti do ormoškega mostu, vendar ji to zaradi dobro postavljene barikade v klancu magistralne ceste v bližini blagovnice Tima ni uspelo. V času prihoda kolone v Ormož je bilo na ulicah mesta veliko število ljudi. Dogajanja so jemali kot nekakšno igro in se niso zavedali nevarnosti, ki je dejansko pretila. Ko je prišlo do uporabe orožja (ko je pripadnik TO streljal na tank z raketometom, ga zadel, vendar tank ni bil poškodovan, in ko je po do sedaj zbranih podatkih prišlo do obračuna med dvema pripadnikoma JA, posledica česar je bila en hudo ranjen pripadnik JA, Jovica Pešć, in dva po naključju lažje ranjena civilista, Smiljan Trop poškodba dlani-in Franc Ketiš, poškodba levega komolca), so ljudje spoznali nevarnost in delno izpraznili ulice. Po tem, ko je bil ranjen pripadnik JA, je vojska z mitraljezi streljala v bližnje stavbe, preden pa je zapustila samo mesto, je iz objestnosti s tankom streljala na tovorno vozilo v barikadi in ga poškodovala. Ta vojaška kolona je po neuspelem poskusu deblokade ormoškega mostu odpeljala proti Ljutomeru. Ustavljena je bila za naseljem Žerovinci, na območju občine Ljutomer. Od tam se je kolona zjutraj naslednjega dne vračala proti mestu Ormožu. JA je pri vožnji proti Ormožu streljala z mitraljezi levo in desno in ob tem tudi nekaj hiš nekoliko poškodovala. Zaradi nevarnosti, da bo cilj kolone ponoven vstop v Ormož in da ob prihodu kolone v Ormož prišlo do spopada, je bil na PM Ormož dan alarm za nevarnost, tako da so stanovalci mesto zapustili. To napredovanje kolone tankov proti Ormožu je trajalo dalj časa, vse dopoldne. Milica (tako pripadniki PM Ormož in PEM, okoli 60 oseb) je ob tem na vstopu v center mesta ob Ljutomerski cesti in pri cerkvi v Ormožu postavila zasedo. Načrt napada na vojaško kolono je bil, da se na prvi tank v koloni strelja z obema raketama, ki so ju imeli pripadniki PEM, nato se kolona napade s pehotnim orožjem, temu pa bi sledil hiter umik miličnikov. Kolona tankov je pred Ormožem zavila proti Središču ob Dravi, tam se je utaborila na ploščadi, kjer je bila 8. mejna kontrolna točka. Tako tankovska kolona ni ponovno vstopila v center mesta Ormoža.

Okoli 18.00 ure prvega dne vojne, to je 27. 6. 1991, je do barikade na železniški progi v Središču ob Dravi tik pred 8. mejno kontrolno točko prispela nova vojaška kolona s 14 oklepnimi transporterji in nekaj tanki (to je bila kolona, ki je že zjutraj ob 4.00 uri zapustila vojašnico v Varaždinu z nalogo, da uniči mejno kontrolno točko v Središču ob Dravi). Skupno naj bi bilo v koloni okoli 150 vojakov vojaške milice. Ti so z oklopnimi vozili obkolili miličnike na mejni kontrolni točki. Od njih so zahtevali, da takoj zapustijo to točko, ker jo bodo drugače razstrelili. Po pogajanjih je JA postavila zadnji rok za zapustitev točke do 20.30 ure. Po posvetu z odgovornimi v operativnem štabu UNZ Maribor so nato miličniki ob 20.30 točko z vso tehnično opremo zapustili. Tem miličnikom so bili takrat v pomoč že na poti komandir PM Ormož, s sodelavcem Emilom Osebkom in Stanetom Kalužo, ter oddelek posebne enote milice s PM Ptuj, ki ga je vodil Zvone Vidovič. Do srečanja in združitve miličnikov je nato prišlo v Vodrancih 14, pri prevozniku Čurinu. Nudenje odpora na ravni brez kritja in brez ustreznega protioklepnega orožja je bilo po naši oceni nesmiselno. JA je nato zasedla objekt 8. MKT in ga nato v jutranjih urah naslednjega dne uničila.

To so bile pomembnejše aktivnosti prvega in drugega dne vojne na območju občine Ormož. Do 2.7.1991 so nato sledili manjši premiki JA predvsem na relaciji Čakovec do ploščadi mejne kontrolne točke v Središču ob Dravi, kjer je bila utaborjena številna tankovska enota JA.

V tem času je milica na območju občine Ormož opravljala intenzivno varovanje ljudi in premoženja s temeljitimi pregledi vozil, potnikov in prtljage s ciljem odkrivanja ljudi, ki so aktivno pomagali JA, in s ciljem odkrivanja orožja, razstreliva in drugega, kar je lahko s takimi aktivnostmi povezano. Delo se je opravljalo na vseh pomembnejših komunikacijah v mestu Ormožu. Vzpostavljene so bile kontrolne točke ob vstopu v center mesta. Prav tako smo miličniki izvajali glavne naloge pri obveščanju občanov o grozečih nevarnostih. Dežurni miličnik je ob nastopu nevarnosti aktiviral sistem alarmiranja (sireno) in podobno. Bile so razne napovedi letalskih napadov in napadov s helikopterji. Prav tako je bilo mesto našega dežurnega policista ves čas vojne v občini Ormož eno najpomembnejših mest, kamor so ljudje sporočali raznovrstne podatke in kamor so sporočali svoje prošnje. To mesto je bilo ves čas vojne na osnovni mirnodobni lokaciji v Vrazovi ulici in je uporabljalo ustaljene telefonske številke. S takim delom smo policisti imeli zelo dober pregled nad dogajanjem na terenu. Zaradi naše stalne prisotnosti na najbolj vitalnih delih mesta Ormoža, pa so ljudje imeli občutek, da slovenska oblast dejansko obvladuje razmere in ima stvari v svojih rokah.

V tem času smo policisti v Ormožu nudili pomoč tudi prebeglim vojakom iz enot JA in jim pomagali, da so prišli do mest, kjer je bila zagotovljena njihova varnost. Prav tako smo nudili pomoč pripadnikom narodne zaščite, koordinirali njihove aktivnosti in jim razdelili za njih pripravljeno orožje in strelivo, ki je bilo na PM Ormož. Policisti smo v tem času dokumentirali tudi vso škodo in zbirali ostale podatke o dejanjih, ki jih je povzročala JA pri svojem početju na območju občine Ormož.

PM Ormož je takrat štela skupaj z rezervnimi miličniki in tistimi miličniki, ki so bili doma iz Ormoža in se niso mogli vrniti v svoje enote, okoli 80 miličnikov. V pomoči pri delu smo imeli dva oddelka posebne enote milice UNZ Maribor. En oddelek je vodil Zdravko Vaukner, drugega pa Drago Peklar, z okoli 20 miličniki. Ti so sprva varovali 8. MKT v Središču ob Dravi, nato pa pomagali opravljati druge naloge. V začasno pomoč za zavarovanje stavbe PM Ormož je dne 27.6.1991 prišel še en oddelek posebne enote milice-10 miličnikov s PM Ptuj, ki ga je vodil Zvonko Vidovič. 28.6.1991 smo miličnike PM Ormož in moštvo obeh oddelkov posebne enote milice namestili v prostorih OŠ Stanka Vraza v Ormožu. Tam smo bili nastanjeni do konca glavnih napetosti.

Opazovali smo tudi sile JA, ki so bile stacionirane na ploščadi 8. MKT v Središču ob Dravi. Ta naloga se je večinoma opravljala z območja Huma, občasno pa tudi iz zvonika cerkve v Središču ob Dravi. Pripadniki JA so se tam oskrbovali z gorivom in s hrano. Podnevi je JA na tej točki kontrolirala promet, ponoči pa so regionalno cesto Središče ob Dravi Čakovec zaprli za ves promet.

Njihov poveljnik Prodanović je nekajkrat preko osebja železniške postaje Središče ob Dravi, s katerim je komuniciral po internem telefonu iz čuvajnice ob prehodu ceste čez železnico, neposredno ob platoju, zahteval, da se jim na njihovi točki zagotovi tekoča voda in telefon. Te zahteve so bile prenesene komandirju PM Ormož. Dne 2.7.1991, v dopoldanskem času, je prišlo do komunikacije po telefonu med poveljnikom Prodanovićem in komandirjem PM Ormož. Komunikacija je potekala tako, da je uslužbenec železniške postaje v Središču ob Dravi združil slušalke internega telefona, ki ga je uporabljal poveljnik v čuvajnici ob kontrolni točki, in poštnega telefona, na katerega je uslužbenec pred tem poklical komandirja PM Ormož. V tej komunikaciji ali pogajanju je Prodanović zahteval, da se TO umakne s položajev, da se odstranijo vse ovire na cesti od Središča ob Dravi do Ormoža, da se napiše pisna izjava, da v Ormožu ne podpiramo politike slovenske vlade, in podobno. Če temu ne bo tako, je zagrozil, da bo z obstreljevanjem z zemljo zravnal naselje Središče bo Dravi. Odgovor komandirja je bil tak, da se mora zavedati, da zahteve ne bodo uresničene in da je v Sloveniji predstavnik agresorske vojske. V precej ostrem besednem dialogu je bil tudi vprašan, kako bi se počutil on, če bi komandir v podobni situaciji grozil njemu nekje tam, kjer je doma. Pogovor je bil zaključen tako, da bo obveščen, če bi se pristojni odločili za pogajanja.

Komandir je o izraženih zahtevah seznanil vodstvo občine Ormož. Nato je bilo dogovorjeno, da bo prišlo do pogajanj. Do dejanskega poskusa tega je nato prišlo. Dne 2.7.1991 smo na dogovorjeno pogajanje na železniško postajo Središče ob Dravi odšli:

- predsednik skupščine občine Ormož dr. Jože Bešvir,
- komandir PM Ormož in policisti, med katerimi je bil tudi Jože Cvetko, takratni vodja varnostnega okoliša v Središču ob Dravi.

Predstavnikov JA na dogovorjeno mesto pogajanja ni bilo. Po internem telefonu smo jih klicali v čuvajnico na mesto njihove utaboritve, vendar se na klice niso odzvali. Tako do dejanskih pogajanj ni prišlo.

Popoldan, dne 02.07.1991, je JA pričela s premikom tankovske kolone na relaciji Središče ob Dravi - Vitan - Lačaves - Kog - Gomila pri Kogu - Presika. JA je s tem premikom pričela po neuspelih pogajanjih z vodstvom skupščine občine Ormož in milico, oziroma izraženih zahtevah, da se jim omogoči neoviran prehod na relaciji Središče ob Dravi Ormož. Pri tem premiku je v naselju Gomila pri Kogu s ceste zavozil en tank, ki ga je JA nato tam pustila. Ta kolona je bila nato ustavljena v Presiki na območju SO Ljutomer.

Okoli 24.00 ure, dne 2.7.1991, je skupina miličnikov, v kateri je bil vodja varnostnega okoliša za Kog Franjo Bečan, pod vodstvom komandirja PM, opravila pregled zapuščenega tanka ob cesti na gomili pri Kogu. Ob tem sta bila iz tanka odnesena dva kompleta pribora s strelivom za strojnico. Stojnico so s tanka že pred tem odstranili domačini in smo jo miličniki prevzeli na sedežu Krajevne skupnosti Kog.

Ker se tankovska kolona v Presiki ni mogla prebiti, se je dne 3.7.1991 popoldan po isti relaciji vračala proti Središču ob Dravi. Pri tem je v naselju Gomila pri Kogu ponovno zdrsnil s ceste en tank in tam ostal. Okoliščine naknadnega uničenja tanka niso povsem pojasnjene, saj je imel poškodbo od protitankovskega orožja, vendar žrtev v tem tanku ni bilo. Tako je bil verjetno zadet po tem, ko je zavozil s ceste in je posadka tank že zapustila. Ta vojaška kolona je pri tem premiku, po tem ko so nanjo streljali pripadniki TO, streljala po civilnih objektih in jih več poškodovala. Močneje je poškodovala tri objekte, ki so se tudi vneli in zgoreli. V tem času je bil na republiški ravni že sprejet dogovor, da se JA z vso tehniko umakne v vojašnice. To je bil razlog, da smo nato istega dne miličniki omogočili in varovali ponoven prihod JA z vlačilci za prevoz tankov po že omenjeni relaciji iz Središča ob Dravi do Gomile pri Kogu, kjer naj bi odpeljali tanka, ki sta tam ostala. Ob 18.00 uri je to zahteval oziroma nas je o tem obvestil poveljnik JA Prodanović ki je bil na ploščadi 8. MKT v Središču ob Dravi. Tja se je pred tem vrnila tankovska kolona, ki je naredila razdejanje na relaciji od Gomile pri Kogu Kog Vitan Vodranci do Središča ob Dravi. Na relaciji, po kateri je vozila kolona po vračanju s Presike, so ostali trije tanki in en oklepni transporter. V tankovsko bazo JA v Središče ob Dravi je po odločitvi operativne skupine UNZ Maribor odšel komandir PM Ormož. Pri tem ga je spremljal civilist Jože Kukovec, bivši aktivni kapetan v tankovski enoti na Vrhniki. Imenovani je bil s komandirjem v tistem času pri tanku na Gomili pri Kogu. Kukovec ga je poskušal spraviti v pogon. Ker so domačini iz tanka izčrpali gorivo-nafto, tega ni bilo mogoče storiti. Kukovec je dal enemu od prisotnih domačinov, ki je bil pred leti tankist, navodila kako naj poskusi tank spraviti v pogon, saj je bilo treba nemudoma oditi v Središče ob Dravi. Ta poskus občana ni bil uspešen, kar se je ugotovilo kasneje. Na poti v tankovsko bazo sta imela prej navedena še spremstvo miličnika Jožeta Cvetka, ki je nato s službenim vozilom milice na čelu konvoja spremljal tankovsko kolono nazaj na Kog. V tankovski bazi je komandir starešinam JA pojasnil nevarnost pri vrnitvi konvoja na Kog. Pogovor je potekal s kapetanom JA Dragancem, ki je pri tem vztrajal in ponavljal, da ima ukaz, da vso vojaško tehniko JA vrne v vojašnico. V konvoju, ki se je nato vračal na Kog, je bil en tank ťralicaŤ. Spredaj je imel močan plug in dva vlačilca za prevoz tankov. Vozniki navedenih vozil so bili v civilnih oblačilih. Eni naj bi bili civilni mehaniki, zaposleni v JA, drugi pa v civil preoblečeni vojaki. Kapetan Draganac je ob odhodu konvoja zagrozil, da če se komu od njegovih vojakov kaj zgodi in če se konvoj ne vrne v bazo do 21.00 ure, bo naselje Središče ob Dravi zravnal z zemljo. Zaradi nevarnosti, da bi domačini zaradi tega, ker je JA prej uničevala objekte na tej relaciji, napadli konvoj, smo zaprosili predsednika Izvršnega sveta občine Ormož Vilija Trofenika, da je po radiu Ormož o tem, da mora JA po dogovoru, ki je bil sklenjen med R Slovenijo in JA, vso vojaško tehniko vrniti v vojašnice, seznanil domačine. Pri tem jih je pozval, naj ravnajo razumno in naj konvoju omogočijo vrnitev na Kog. Konvoj oziroma tank se je ob našem spremstvu in spremstvu vojaškega predstavnika, ki je vedel, kje so njihova zapuščena vozila, in se je vozil skupaj s komandirjem PM, vrnil na Kog. Vlačilca za prevoz tankov sta bila prevelika in sta se ustavila na Vitanu, ker nista mogla nadaljevati z vožnjo zaradi preozke in preveč ovinkaste ceste.

Ob prihodu na Kog oziroma Gomilo pri Kogu so domačini vojake presenetljivo mirno sprejeli. Eni so jim ponudili celo pivo pri gostilni Na Bajzeku. Oba tanka, ki sta ostala na Gomili pri Kogu, sta takrat že gorela in sta bila tako uničena. Komandir PM je vojaškega predstavnika peljal tudi do Presike, ker bi bilo od tam treba vrniti še en tank in en oklepni transporter, vendar mesta, kjer sta vozili ostali, zaradi noči in goste megle nista poiskala.

Umik drugih dveh tankov pa zaradi njunega uničenja ni bil mogoč. V času, ko je Kukovec dal domačinu navodila, kako naj spravi tank v pogon, in do našega ponovnega prihoda na kraj so občani pri poskusu, da bi drugi tank, ki je zavozil s ceste in ni bil poškodovan, spravili v pogon, le-tega vžgali.

Vojaki JA so iz tanka, ki je ob cesti obstal tisti dan, odstranili uničeno strojnico kot dokaz za polkovnika Draganca, da so tanki bili uničeni. Nato smo konvoj spremljali nazaj v tankovsko bazo v Središče ob Dravi. Predaja je bila tam opravljena brez zapletov.

Glede uničenja tankov na Gomili pri Kogu je treba omeniti dobro delo gasilcev. Tam sta bili pri tanku, ki so ga zanetili domačini, vsaj dve gasilski vozili, ki sta gasili goreči tank iz precejšnje bližine, kljub temu da je v njem vsake toliko časa eksplodirala granata. S tem so varovali objekt, ki stoji v bližini kraja, kjer je bil goreči tank, da se ogenj nanj ni razširil.

Tanka z Gomile pri Kogu sta bila nato po končani vojni razrezana in odpeljana kot staro železo. Tank in transporter s Presike pa je v uporabo prevzela TO. Naslednjega dne zjutraj, to je 4.07.1991, je JA z vso tehniko zapustila ploščad mejne kontrolne točke Središče ob Dravi in se vrnila v vojašnico v Varaždin.
Dne 5.07.1991 smo se policisti v občini Ormož srečali tudi s pojavom vojnih ujetnikov, saj smo prijeli na območju Koga štiričlansko tankovsko posadko, ki so tam odkrili domačini in novinarji. Ujete vojake smo razorožili in jih predali v zapore. Tam so jih prevzeli strokovni delavci organov za notranje zadeve. Ti so vodili to delo, ki je bilo takrat v pristojnosti UNZ Maribor. S tem se je končala prisotnost pripadnikov JA na območju občine Ormož.

Če naredimo kratek povzetek vloge milice v občini Ormož v času vojne, je videti po naši oceni takole: