zveza veteranov vojne za slovenijo

Diverzantski vod je v časih vojne za Slovenijo odigral pomembno vlogo kot izredno aktivna enota v mestu Ormožu in njegovi okolici. Vsi pripadniki tega voda so bili polni samozavesti, domoljubja ter pripravljeni vztrajati v obrambi mesta. Prepričani so bili v pravilnost, pravičnost in tudi uspeh svoje odločitve in odločitve celotnega slovenskega naroda. Kot je napisal Janez J. Švajncer: Hvala usodi, ki me je postavila v naš čas, v našo vojno in stoletni uresničeni sen slovenskega naroda v Slovensko vojsko. Ponosni so, da so sodelovali pri ustvarjanju naše slovenske države, da so bili tu ter s svojo prisotnostjo in trdno odločnostjo dali vedeti okupatorju, da nam naše samostojnosti ne more vzeti več nihče!

Diverzantski vod TO Ormož se je kot samostojna enota OŠTO že v osemdesetih utrdil kot vojaški kolektiv in dosegal zelo dobre rezultate na področju usposabljanja in pripravljenosti. Za pripravljenost je prejemal ocene zelo dober, prav tako je bila splošna ocena strelske izurjenosti zelo dobra, o čemer pričajo letna poročila o pripravljenosti OŠTO Ormož. Vsebine usposabljanja voda so bile, skladno s takratno zamislijo obrambe, usmerjene v osvajanje znanj in veščin za oviranje hitrega napredovanja nasprotnika z inženirskimi sredstvi ob uporabi diverzantske taktike. Vod je bil kadrovsko popolnjen z ljudmi z območja celotne občine Ormož, saj je bilo treba kljub zahtevi po hitrem odzivu pripadnikov na mobilizacijo, treba upoštevati poklicna znanja s področja gradbeništva in usposobljenost za vojaško specialnost inženirstvo.

Sočasno s prihajajočimi družbenimi spremembami v Sloveniji konec osemdesetih in s preoblikovanjem Teritorialne obrambe Slovenije je doživel spremembe tudi diverzantski vod. Na kadrovskem področju je prišlo do postavitve mlajših pripadnikov. Spremembe so nastale tudi v organizacijski strukturi, saj je prejšnjo organiziranost voda v štirih diverzantskih skupinah nadomestila struktura treh oddelkov, zmanjšalo pa se je tudi število pripadnikov voda, kar je kazalo na spremembe pri uporabi enote.

Diverzantski vod je bil vpoklican na vojaške vaje že veliko časa pred vojno. Priprave in usposabljanje enote so bile dobro načrtovane in tudi dobro izvedene. Urili so se v streljanju z različnim pehotnim orožjem, v borilnih veščinah pod skrbnim nadzorom inštrukturjev iz kluba borilnih veščin iz Ormoža. V tem času so tudi utrjevali veščine za izvajanje različnih inženirskih in minerskih nalog in še bi lahko našteval. Od drugih enot TO na območju občine Ormož se je diverzantski vod razlikoval tudi po oborožitvi. Pripadniki te enote so bili oboroženi z za tiste čase strah vzbujajočimi puškami SAR 80 (tuje proizvodnje), s čimer so med ljudmi krepili zaupanje v novo slovensko vojsko. Pripadnikom voda je takšen odnos ljudi do njihove enote odtehtal napore in čas, ki so ga vložili v urjenje.

V obdobju priprav na vojno je poveljevanje vodu prevzel poročnik Darko Kosi, pod njegovim vodstvom so v vojni sodelovali pripadniki: Ivan Belec, Avgust Borko, Jožef Brumen, Marjan Cizerl, Milan Hedžet, Mirko Kosi, Stanislav Kosi, Danilo Kovačec, Boris Kovačič, Branko Kuharič, Ernest Pleh, Milan Pšak, Branko Rajh, Robert Rubin, Franc Sovič, Alojz Škorjanec in Hinko Šoštarič.

Neposredno pred vojno je diverzantski vod dobival vse več splošnih nalog, ki jih je bilo treba opraviti zunaj območja občine Ormož. To je kazalo na uresničevanje nove organiziranosti teritorialne obrambe v Sloveniji, ki je formalno prenehala biti občinska vojska. Za potrebe pokrajinskega štaba v Mariboru je bil diverzantski vod iz Ormoža poslan v Pekre in na Malečnik. V času pekrskih dogodkov so si ogledali in tudi zavzeli predvidene ognjene položaje ob objektih tega centra proti stari žagi ter si delno uredili položaje. Bili so pripravljeni na morebitno intervencijo in hkrati zavarovanje tega učnega centra. Pozneje so bili premeščeni v določene objekte na Malečniku z namenom varovanja pokrajinskega štaba v Mariboru in tovarne TAM, v katerih so bila vojaška vozila, ki jih JLA še ni prevzela. Na Malečniku so se pripadniki diverzantskega voda ob naklonjenosti domačinov prepričali o široki podpori prebivalstva teritorialni obrambi. Ko so se razmere nekoliko umirile, je bil vod premeščen v Ormož, kjer si je uredil možnosti za bivanje in delo na lokaciji ribiškega doma. Tudi na tej lokaciji so nadaljevali z usposabljanjem in urjenjem ter s tem zagotavljali hitro dosegljivost in zavidljivo raven bojne pripravljenosti.

Na dan bojev v Ormožu, 27. 06. 1991, je diverzantski vod dobil nalogo okrepiti in z minami opremiti barikado v središču Ormoža pri blagovnici TIMA. Barikado, ki je bila sestavljena iz tovornjakov, gradbenih strojev in avtobusa, so pripadniki diverzantskega voda okrepili s protitankovskimi minami, nato pa so se vrnili v bazno območje pri ribiškem domu, kjer so bili v pripravljenosti za morebitno intervencijo in obrambo mesta. Medtem se je Ormožu bližala močnejša oklepno mehanizirana kolona po cesti iz Varaždina, Ormož pa so ves čas preletavala nasprotnikova letala in helikopterji. Nenehno je grozil napad iz zraka ter možnost desantiranja in zavzetje mostišča v Ormožu.

Naenkrat je prišel ukaz za hiter premik na vrh hriba v mestnem parku nad gostilno Grivec. V trenutku so pobrali vso bojno opremo in strelivo ter v teku zavzeli predvidene položaje. Premik diverzantskega voda je bil izredno hiter, odločen ter usklajen, kar je bil rezultat zelo dobre izurjenosti pripadnikov voda ter visoke stopnje motiviranosti. Tako se je diverzantski vod pridružil enotam, ki so branile most čez Dravo in mesto Ormož pred napadi z južne strani. Na mostu je bila pripravljena barikada iz raznih delovnih strojev ter tovornih vozil, vse skupaj pa se je še okrepilo s tovornjaki, ki so se ustavili pred barikado. Branilci Ormoža so bili izpostavljeni močnemu ognju iz tankovskih cevi. Po njih so padali kosi pločevine, opeke in razni drobci zadetih objektov. Celotno območje obrambnih položajev ob mostu je bilo zavito v gost dim, ki se je vil iz barikade.

Nasprotnikove enote so večkrat poskusile priti čez most in premagati barikado. Med temi poskusi so sile JLA s hrvaške strani nenehno obstreljevale položaje enot TO v obrambi ter objekte v območju mostu in v mestu. Tako so uničili vsa vozila in stroje v barikadi na mostu, kljub temu pa barikade niso razbili in premagali. V prizadevanjih za sprostitev prehoda čez most je nasprotnik zadel objekt Grivec in grad.

Zaradi prodora nasprotnikovih sil po cesti iz Središča ob Dravi se je diverzantski vod premaknil na nove položaje, tokrat v območje barikade v središču mesta pri TIMI, z nalogo preprečiti preboj nasprotnika v smeri središče mesta - železniška postaja ter s tem okrepiti sile branitelja v območju mostu s severne strani in s tem celotno barikado na mostu. Iz Središča ob Dravi se je približevala kolona tankov, ki je hitela na pomoč silam JLA na mostu, s ciljem prebiti se v center mesta ter omogočiti varen prehod kolone na drugi strani mostu. Po zavzetju položajev v centru mesta so se branilci Ormoža soočili z močnim nasprotnikom. V Ormož je po cesti Središče ob Dravi vdrla oklepna kolona (več tankov T-55 in oklepnih transporterjev), vendar so se morali ustaviti pred barikado v križišču Kolodvorske ulice in Ptujske ceste (pri TIMI). Dogodki, ki so sledili, so se odvijali po že znanem scenariju: pozivi (iz varnih oklepnikov) za odstranitev barikade, poziv k pogajanjem, grožnja, demonstracija sile Zvoki močnih motorjev oklepnikov in dim, ki so ga očitno namenoma spuščali iz tankov, je še dodatno obremenjeval razmere, vendar so branitelji (pripadaniki TO in milice) ostali na svojih mestih. Prav tako se niso z ulic umaknili številni civilisti, ki so, ne glede na nevarnost, protestirali zoper prisotnost pripadnikov JLA v mestu. Kmalu je prišlo do konflikta med vojaki agresorja in Ormožani, kar je pripeljalo do streljanja iz pehotnega ter tudi protioklepnega orožja. Po mestu je začelo doneti in zvok strelnega orožja se je odbijal po ulicah. V tem streljanju je bilo ranjenih nekaj civilistov ter oficir JLA. Vsi so bili strokovno oskrbljeni ter prepeljani na zdravljenje v ptujsko bolnišnico. Kljub temu pripadniki JLA niso opustili poskusov, da bi prebili ali zaobšli barikado. Tako je tank zapustil kolono na Kolodvorski ulici in se napotil na Ptujsko cesto, kjer ga je s protioklepnim orožjem Armbrust zadel ter poškodoval pripadnik TO Ljutomer. Med tem je poveljniku tanka, ki je za trenutek pogledal iz njega, izpadla oficirska torbica in se zataknila na njegovem oklepu. Dva civilista sta požrtvovalno izmaknila to torbico s pomembnimi podatki o načrtih enote JLA in jo predala pripadnikom milice v Ormožu.

Tudi barikada pri TIMI je vzdržala vse poskuse preboja. Ker pripadniki JLA niso izpolnili naloge, v mestu pa je postalo prenevarno, se je kolona pripravila na umik. Pri odhodu so pripadniki JLA pokazali ves svoj balkanski temperament, saj so ulice napolnili z gostim dimom ter pri izmiku streljali iz tanka v barikado, kar je ogrozilo civiliste in branitelje na položajih, v centru mesta pa povzročilo veliko škodo.

Po izmiku kolone JLA iz Ormoža so se pripadniki diverzantskega voda premaknili na naslednje položaje v rajon Mestna graba, saj je bila velika verjetnost desantiranja nasprotnika na tem področju. Pri premiku je bil na njih v rajonu Skolibrove ulice odprt ogenj iz strelnega orožja, kar še danes ni pojasnjeno. Položajem v Mestni grabi je sledil premik na Hajndl, kjer so se pripadniki diverzantskega voda popolnili s strelivom in z ročnimi bombami ter se skladno z ukazom vrnili v Ormož. Dodeljeni so jim bili novi položaji v rajonu Lešnica in naloga za bojno delovanje v primeru napada nasprotnika na Ormož iz katere koli smeri. S položajev na območju Lešnice se je diverzantski vod zaradi slabega vremena in na podlagi ukaza nadrejenih umaknil k Tomažu pri Ormožu, kjer so jih predstavniki NZ KS Tomaž prenočili in zjutraj nahranili. Naslednje jutro je bila enota premeščena nazaj v Ormož, kjer je dobila nalogo varovanja mesta, barikad, in objektov poškodovanih ob spopadu z oklepno enoto JLA. Za izvajanje teh nalog se je vod namestil v Pušencih, na območju kmetije Pšak. S tega območja so odhajali v nadzor komunikacije Ljutomer Ormož ter komunikacije Središče ob Dravi Ormož. Pripadniki voda so izvajali redne obhode območja, varovali določena križišča ter center mesta Ormoža. Istočasno so pričeli z najnujnejšimi ukrepi za obrambo mesta pred morebitnim prodorom nasprotnika. Ormož je bil ponovno ogrožen, ko je kolona tankov prodirala po cesti iz Središča ob Dravi, vendar so dosegli le rajon Kravjak, kjer so bili z ognjem branilce v Ormoža zaustavljeni in odbiti.

Po teh dogodkih so se razmere v Ormožu umirile. Diverzantski vod je ob izvajanju rednih aktivnosti posvečal pozornost možnosti desanta, zato so urili aktivnosti za protidesantni boj in večkrat zavzeli različne predele možnih desantov v neposredni bližini mesta.

Ko Ormoža ni več neposredno ogrožala JLA, je prišlo do nepredvidenega zapleta. Na avtobusu v barikadi pri blagovnici TIMA so popustile zavore, zaradi česar je vozilo zapeljalo na protioklepne mine, ki so bile nameščene pod kolesi. Grozila je eksplozija in prava katastrofa za mesto. V diverzantskem vodu je bila oblikovana skupina, ki je v sodelovanju s pripadniki drugih enot TO odstranila vse protioklepne mine iz barikade v centru mesta.

Ob demobilizaciji diverzantskega voda v enoti ni bilo posebej prijetno. Častniki iz Obm. ŠTO Ljutomer so pripadnike razorožili in enoto razpustili. Pripadniki so vsak s svojimi mislimi odšli domov. Pričakovali so, da se bo vsaj kak predstavnik občine poslovil od uspešnega voda, ki v času vojne ni utrpel izgub in je bil od prvega vpoklica pa vse do končne zmage dejaven, poleg tega pa so vsi verjeli, da vojne še ni konec. Mnogi so se z mešanimi občutki vračali v staro okolje, polno negotove prihodnosti, vendar v upanju, da vse odrekanje in žrtvovanje ni bilo zaman.

Povzetek
Iz opisa delovanja diverzantskega voda je razvidno, da je bila ta enota zelo aktivna v obdobju priprav na vojno, v obdobju vojne za Slovenijo ter tudi v času po vojni vse do razpustitve. Skupaj z drugimi enotami TO in milice so dali pomemben prispevek za končno zmago. Boji v Ormožu so s preprečitvijo prodora enot JLA preko mostu upočasnili agresorja, ga delno izčrpali in omogočili enotam TO in milice več časa za pripravo bojnih aktivnosti. Zaustavitev nasprotnika v Ormožu je imela tudi psihološki in motivacijski učinek, saj je bilo iz teh uspehov TO in milice razvidno, da vsemogočna JLA ni nepremagljiva, kar se je pozneje pokazalo tudi na drugih območjih, kjer je JLA doživela še več neuspehov, in pri tem utrpela tudi izgube v živi sili in materialnih sredstvih.

Danes se Ormožu ne pripisujejo ta vloga in vsi ti uspehi, kot bi mu pripadala. Krivica je v še vedno ne dovolj podrobno raziskanih dejstvih, pa tudi v tem, da zgodovino Ormoža pišejo in ustvarjajajo vsi drugi samo ne tisti, ki so takrat bili tu in vse to doživeli.

Viri:
- Poročilo o bojni pripravljenosti enot TO občine Ormož za leto 1988, številka VT SZ 23/11-88, november 1988,
- Obrazložitev predloga za bojni znak Ormož, številka 34/10-2001, z dne 11. 10. 2001.